Znameniti predmeti

PLOŠČNI OKLEP VALENTINA SIEBENBÜRGERJA

V slovenskih muzejskih zbirkah danes hranimo razmeroma malo primerkov zaščitne opreme iz srednjega in zgodnjega novega veka. Prav posebno mesto med njimi pripada oklepu, ki ga je v tridesetih letih 16. stoletja izdelal priznani nürnberški mojster Valentin Siebenbürger 
 
Je namreč edini originalni, tako rekoč v celoti ohranjen primer pravega »viteškega« oklepa na Slovenskem.
Izdelan je bil po meri za premožnega bojevnika plemenitega rodu, ki se je vojskoval kot težko oboroženi konjenik. Na to kaže tudi zložljiva kljuka na desni strani prsne plošče, ki je bila namenjena opori težkega konjeniškega kopja pod desno pazduho. Po obliki zaščitnih sklopov lahko presodimo, da je bil njegov lastnik atletske postave, razmeroma širokih ramen in zelo vitkega pasu.
 
Čeprav oklep na pogled morda deluje masivno, ni neznosno težak – v celoti tehta 24 kg, njegova teža pa je zaradi premišljenega oblikovanja dobro razporejena po telesu. Pločevina na prsni plošči doseže debelino do 3 mm, drugod na manj izpostavljenih mestih, zlasti na udih, pa se stanjša na približno 1 mm. To je uporabniku zagotavljalo optimalno razmerje med stopnjo zaščite in maso oziroma mobilnostjo.
 
Izdelava celopostavnega oklepa iz jeklene pločevine je zahtevala brezhibno obvladovanje kovaške obrti, odlično poznavanje človeške anatomije in čut za ergonomijo. Toda zaščitna oprema viteške elite ni bila zgolj vrhunski proizvod vojaške tehnologije svojega časa. Pomenila je tudi pomemben statusni simbol, njeno oblikovanje pa je odražalo modni okus zgodnjenovoveške dobe.
 
Siebenbürgerjev oklep je izdelan v t. i. maksimiljanskem slogu, ki ga prepoznamo po narebreni površini zaščitnih plošč. Umetelno izoblikovana valovita pločevina je po eni strani posnemala tedaj zelo priljubljena široka, nabrana oblačila. Po drugi strani je bilo na ta način mogoče ustvariti trdnejši oklep, ki je pri enaki masi in debelini plošč zagotavljal boljšo zaščito pred udarci in izstrelki.
 
Več ...

HENDRICK GOLTZIUS (?), FORTUNA

Grafični list s podobo Fortune, antične boginje sreče in usode (v podnapisu imenovana Rhamnusia), je eden največjih zakladov Narodnega muzeja Slovenije. Ob razstavi evropske manieristične grafike (Lirično – bizarno – dvoumno, NMS, 2011) je s svojo redkostjo in odličnostjo zbudil precej pozornosti domače in mednarodne stroke. Rafinirano delo visoke umetniške kakovosti, bogate sporočilnosti in sijajne ohranjenosti je nastalo konec 16. stoletja na severu Evrope, najverjetneje v elitni grafični delavnici haarlemskega virtuoza Hendricka Goltziusa (1558–1617). Prvak holandske manieristične grafike je pred dobrimi štiristo leti za prenos na grafično ploščo skiciral boginjo, ki v svoje jadro lovi Eolove vetrove in tako pluje med čermi zdaj srečnih zdaj nesrečnih človeških usod. V grafično ploščo jo je po mojstrovi predlogi – verjetno v njegovi delavnici – vrezal nesignirani bakrorezec.
 
Ženski akt pretanjene lepote je ujet v manieristične proporce (majhna glava, vitko, podaljšano telo) in postavljen v elegantno a labilno pozo tedaj aktualne figure serpentinate. Negotova podlaga goli figuri je školjčna lupina na vodni gladini, kar ustvarja navidezno sorodnost z ikonografskim motivom Venerino rojstvo. Od Venere pa se razlikuje po svojih atributih, zlasti jadru in krogli: Fortuna se z eno nogo opira na kroglo, kar stopnjuje vtis nestabilnega ravnotežja na morskih valovih. Simbolika v tem je nedvoumna: tako kakor labilna plovba antične boginje, ki jo vetrovi ženejo zdaj sem zdaj tja, je opoteča tudi človeška sreča. 
 
 
 

Več ...

HASANOV PLAŠČ

Ta plašč je narejen iz turškega plašča Hasana paše, ki je 22. junija leta 1593 premagan umrl. 
 
Tako pravi napis na pergamentnem listku, prišitem na notranjo stran mašnega plašča. Turško oblačilo je bilo del bogatega vojnega plena bitke pri Sisku in edino izmed vseh predmetov, ki se je ohranilo do današnjih dni. Predelano oblačilo pomeni izjemno dragocenost v svetovnem merilu.
 
Plašč je izdelan iz svilnatega brokata kardinalsko rdeče barve, z zlatimi nitkami in vtkanim vzorcem granatnega jabolka.
 
Več ...

POCHETTE

Žepna violina se je kot najmanjši inštrument v družini violin pojavil v šestnajstem stoletju. Žepne violine so jemali plesalci ali učitelji plesa s seboj v kovčku, ko so šli na učne ure k svojim učencem. Pospravili so jih kar v žep dolgega suknjiča. Zmotno je torej mišljenje, da so žepne violine izdelovali za otroke. Poleg lahke prenosljivosti je bila prednost pochetta tudi to da je bil tišji, kot navadna violina, kar je bilo pomembno, ko so učne ure potekale v zasebnih domovanjih. Naš primerek je doslej edino znano tovrstno glasbilo francoskega goslarja Françoisa Saraillaca, hkrati pa tudi najstarejše datirano godalo v slovenskih javnih zbirkah in eden izmed najstarejših ohranjenih inštrumentov na našem ozemlju. 
 
Za žepne violine ni bilo posebnega repertoarja pesmi. Če je učitelj znal igrati violino, je verjetno lahko na ta mali inštrument zaigral tudi mnogo zvrsti violinske glasbe. 
 
Več ...

BREVERL

Človek od nekdaj verjame, da ga lahko posebni posvečeni predmeti ščitijo pred nesrečami in vplivi skrivnostnih in temnih sil. 
 
Leta 2000 je Narodni muzej Slovenije pridobil breverl, predmet, kakršen še ni poznan v zbirkah slovenskih muzejev. Redek je tudi drugod po evropskih zbirkah z območja katoliške veroizpovedi.
 
Breverl (iz latinske besede breve = kratko latinsko besedilo) je zgiban list, na katerem so zloženi (nalepljeni) zagovori, magični izreki in svete podobe. Ti največ štirikrat prepognjeni majhni listi, na katerih so bili devetdelni bakrorezi, so pogosto skupaj s posvečenimi predmeti (svetinjice, vrbove mačice, romarski spominki, devocionalije) spravljeni v majhne ovoje (etuije). Material, iz katerega so izdelani etuiji, je pogosto zelo dragocen. Gre za svilo z vezenino iz kovinske nitke, svileno blago s srebrnimi nitkami, občasno pozlačenimi oziroma pogosto iz izvezenih tekstilnih ostankov, kot je brokat. Nekateri etuiji za breverle so imeli kovinsko ogrodje, v stranice pa je bilo vdelano usnje oziroma drugi materiali. 
 
Več ...

KOSTANJEVIŠKI POKAL

Razkošni baročni pokal predstavlja enega najpomembnejših predmetov v zbirki stekla Narodnega muzeja Slovenije. Pokal kostanjeviškega opata  Tauffererja je izdelan v tehniki brušenja stekla, ta pa je omogočila popolnoma drugače oblikovane in okrašene steklene posode. Do takrat je namreč vrhunske dosežke stekla predstavljalo beneško steklo z okrasom, ki je bil nataljen na površino in pogosto različnih barv. Brušenje in rezanje stekla je bilo sicer domače že Rimljanom, vendar se je znanje takšne obdelave stekla v srednjem veku izgubilo in so se v 18. stoletju zato morali tehnike naučiti na novo.
 
Bogato okrašeni pokali, opremljeni s cvetličnim okrasjem, vedutami, portreti ali grbi, so bili v obdobju baroka dragoceno protokolarno darilo. Kostanjeviški pokal je okrašen z veduto samostana. Takšna gravura zahteva izredno mojstrstvo, saj je moral graver upognjeni površini prilagoditi perspektivo in proporce pa tudi samo kompozicijo. 
 
Pokal je bil izdelan kot neke vrste poslovno darilo v zahvalo opatu Tauffererju za zvesto službo, kar lahko razberemo iz napisa na nogi pokala.
 
 
 
 
 
 
Več ...

FIGURINE KITAJCEV

Kitajski porcelan je bil v Evropi nadvse prestižno blago. Ko so v začetku 18. stoletja izumili evropski porcelan, so kot okrasne elemente uporabili predvsem kitajske okrasne motive in posnemali tudi oblike posod.
Figurine štirih Kitajcev je izdelal eden najslavnejših evropskih oblikovalcev porcelana, Franz Anton Bustelli. Prvotno je okras sestavljalo 16 kitajskih božanstev z desetimi figuricami moških in žensk v vlogi častilcev. Vsa skupina je služila kot namizni okras pri desertu, ki je  v 18. stoletju predstavljal osrednji okras na slavnostno pogrnjeni mizi, kot danes vaza s cvetjem na primer.
 
Chinoiserija označuje idejo Evropejcev, kako bi morali izgledati orientalski izdelki. Gre za orientalski slog, prilagojen evropskim potrebam in možnostim. Termin chinoiserija je evropska sinteza mešanice različnih vzhodnjaških slogov z dodatki evropskih, zlasti elementov baroka in rokokoja. Predvsem na kitajskem in japonskem je imel okras več kot samo dekorativno vlogo, saj se je za ilustracijami skrivala simbolika, ki tedanjemu Evropejcu ni ničesar pomenila. Jemal jih je kot slikovne predloge, do njihovega skritega pomena pa ni mogel prodreti. 
 
 
 
 
Več ...

Stran 3 od 4