Grafični kabinet

diploma4Grafični kabinet zbira, hrani, preučuje in posreduje javnosti rokopisna in tiskana dela skupaj z grafiko. Danes šteje zbirka blizu 45.000 eksponatov.

Skladno z mednarodno veljavnimi standardi ima svojevrsten status – originalno gradivo ni vključeno v stalne postavitve, je pa razstavljeno na občasnih razstavah in dosegljivo za študij v čitalnici. Obiskovalec lahko na ta način spozna veliko tehnično dovršenih mojstrovin, zanimivih ikonografskih zgodb in edinstvenih biserov likovne umetnosti.


Zgodovina Grafičnega kabineta
Grafični kabinet Narodnega muzeja je bil ustanovljen leta 1949, čeprav segajo začetki zbiranja gradiva, katerega nosilec je papir, že v dobo Kranjskega deželnega muzeja. Ob njegovi ustanovitvi leta 1821 je bil začrtan zbiralski program, kmalu zatem pa so sledile tudi že prve donacije. Na pobudo predsednika deželnih stanov- guvernerja Jožefa Kamila Schmidburga (tiskani poziv iz leta 1823) in predsednika kranjske kmetijske družbe- grofa Franca Jožefa Hohenwartha (tiskana poziva iz let 1830 in 1832) so se pričela v muzej stekati pomembna likovna dela. Najpomembnejša donatorja te dobe sta bila dr. Jakob Zupan- duhovnik, čbeličar ter profesor stare zaveze in orientalskih jezikov in Ludvig Wahl- graver in sodelavec Klainmayrjeve tiskarne v Ljubljani. Poleg njiju pa omenimo še knjigarnarja Leopolda Paternollija. Manjšo količino gradiva so prispevali tudi drugi donatorji: Benjamin Peer, Helena Škarja, litografa Jurij (Georg) Pajk in Alois Schaffenrath, Franz grof von Hohenwart, Carl Prenner, Lorenz Haufen, Friedrich Rudež, Anton Samassa, Ferdinand Schmidt, Philipp Schütz, Friderik Baraga, Johann Schäber itd. Zbirka je tedaj obsegala bakroreze, lesoreze, litografije in risbe - dragoceno in ilustrativno gradivo za zgodovino dežele Kranjske. Po vojni pa je v kabinet prišlo tudi zaseženo gradivo, pridobljeno iz skladišč Federalnega zbirnega centra.



Projekti:


Akcesija

2003

Preberi več ...


Fond Grafičnega kabineta se je obogatil s precejšnjim številom prvovrstnih grafičnih listov (sedem odkupov, izvedenih ob pomoči Ministrstva za kulturo) in z nekaj drobnejšimi eksponati, ki jih je kabinet dobil v dar.

Odkupi so obsegali štiri mape z vedutnimi upodobitvami slovenskih krajev (pridobljene od zasebnih zbiralcev iz Slovenije) in mapo umetniške grafike: italijanski, nemški in nizozemski avtorji od 17. do 19. stoletja (pridobljeno od antikvarja iz Prage).

Poleg tega so bili odkupljeni dva plakata in letak, prav tako iz privatne lasti (razstava Portretno slikarstvo na Slovenskem od 16. stoletja do danes, 1925, in Evharistični kongres v Ljubljani, 1935) in tako imenovana Šubičeva zapuščina. To je zbirka 132 grafičnih listov manjšega formata, ki so slikarjem Šubicem rabili kot opora (predloge) pri njihovem slikarskem delu. Dragoceno gradivo se je tako po dolgih desetletjih iz Dunaja, kjer je bilo v privatni lasti, vrnilo v Slovenijo.

Za zbirko tujih mojstrov pa je bila odkupljena umetniška grafika velikega formata, delo odličnega angleškega grafika Jamesa Warda (po C. W. E. Dietricyju), odtisnjeno leta 1800 za waleškega princa.

 


2002
Šubičeva zapuščina

Preberi več ...


Grafična zapuščina družine Šubic iz Poljan pri Škofji Loki (133 miniaturnih grafičnih listov, ki so jih zbrali slikarji Janez, Jurij, Štefan in Valentin) obsega tri zvrsti gradiva: prevodno grafiko malih formatov, vrezano večinoma po renesančnih mojstrih, nabožni tisk (praviloma) nazarenske usmeritve in božjepotne podobice domače provenience, nastale v 18. in 19. stoletju. Gradivo je izjemno z raznih vidikov.

Zbirka male grafike obsega kvalitetna dela (med njimi nekatere izjemno redke ikonografske motive), ki so jih vrezali spretni grafiki po predlogah odličnih inventorjev. Tako se srečujemo z nekaterimi uspelimi listi tedanje evropske prevodne grafike, podane v malih formatih. Božjepotne podobice z naših romarskih središč, redki in zato na trgu zelo iskani primerki, pa so dragoceni zlasti zaradi svoje zgodovinske in dokumentarne vrednosti.

Grafični listi prevodne grafike so priča slikarske usmeritve članov družine Šubic, saj nam razkrivajo likovne vire, ki so usmerjali njihovo slikarsko delo. Da gre za direktne ikonografske in slogovne vzore je mogoče z vso gotovostjo dokazati tudi na temelju ohranjene sekundarne kvadrature, linearno razpete preko prizorov. Kvadratura je slikarjem rabila kot opora pri prenosu na slikarsko platno ali na steno. Listi so bili torej neposredne grafične predloge, po katerih so nastajale njihove slike. Kvadratno mrežo so Šubici začrtali s svinčnikom bodisi preko celotnih motivov bodisi preko posameznih detajlov in s številkami označili kvadrante. Na temelju teh drobnih grafičnih del je tako omogočena neposredna primerjava grafičnih virov s slikarskim opusom članov družine Šubic, kakor tudi neposredni vpogled v njihov delovni proces.

Gradivo je bilo v zasebni lasti v tujini. Z odkupom je prišlo ponovno v Slovenijo in dopolnilo obstoječo (osrednjo) muzejsko zbirko Šubičeve zapuščine na papirju.




ZBIRKE

Grafični kabinet zbira likovne objekte, katerih nosilec je papir. Ti so glede na zvrsti uvrščeni v več zaokroženih celot. Dve temeljni in najširši sta zbirki risbe in grafike. Vsaka je sestavljena iz ustreznih eksponatov risarskih oziroma grafičnih tehnik (grafična zbirka iz tehnik visokega, globokega in ploskega tiska, zbirka risb pa iz risarskih tehnik kot so na primer perorisba, svinčnik, kreda, oglje, akvarel, gvaš itd.).

V vsebinskem pogledu se zbirke ravnajo po prvih zametkih iz najzgodnejšega zbiralskega obdobja: portret, nabožna grafika, topografske upodobitve, božjepotne podobice, diplome, dekorativna grafika, stare fotografije, umetniška grafika in podobno. Nastajajo in izpopolnjujejo pa se tudi nove, denimo zbirka historičnih plakatov ali bolj študijsko obarvane zbirke, kot na primer nizozemska manieristična grafika, podlaga za raziskave o ikonografskih izhodiščih našega manierističnega slikarstva.




Metodika zbiranja grafičnega gradiva

Vrednostna lestvica, ki omogoča kategoriziranje grafičnega gradiva, je sestavljena iz vsebinskih, tehničnih in kvalitativnih postavk (kakovost, stanja plošče, pristnost, redkost, ohranjenost, možnost vključevanja v obstoječe zbirke oziroma ilustriranja nekaterih tem in podobno).

Novejše vrednostno merilo v Grafičnem kabinetu je ustvarjanje študijske zbirke, kar pomeni najširšo zastopanost tipov in predstavitve nekaterih problemov (predstavitev razvoja umetniške smeri, rekonstrukcija izbrane zgodovinske teme, obdobja ali njegovega predstavnika, opus izbranega umetnika, predtsvitev segmentov iz zgodovine slovenskega naroda in podobno).

Zbiralska prizadevanja zadnjega obdobja se še posebej odražajo na dveh vsebinskih področjih. Prvo je načrtno izpopolnjevanje vedutne zbirke, nepogrešljivega dokumentarnega gradiva za rekonstrukcije posameznih arhitekturnih objektov, njihovih ansamblov in širših urbanističnih celot ter slovenske kulturne krajine. Drugo pa je ustvarjanja fonda nizozemske manieristične grafike, ki je našim slikarjem 17. stoletja rabila kot izhodišče pri slikanju naročenih sakralnih podob. Ob pomoči grafičnega lista kot predloge je nastala večina pritireformacijskih in baročnih oltarnih slik.




Portretna zbirka

Preberi več ...

Šteje 2100 primerkov domačih in tujih osebnosti, živečih v obdobjih od antike do zgodnjega 20. stoletja. Preglednost in funkcionalnost ji daje abecedni vrstni red portretirancev. Portreti so v različnih grafičnih in risarskih tehnikah in so dela najrazličnejših avtorjev; med njimi je tudi nekaj obsežnejših portretnih serij.

Zbirko odlikujeta bodisi kakovost upodobitve bodisi njena dokumentarnost, saj se pri tej likovni zvrsti umetniški vidik mnogokrat umika v ozadje pred nekoliko bolj obrtniško verodostojnostjo obrazne fiziognomije in noše ter značilnimi atributi, ki opozarjajo na portretirančev stan ali dejavnost.

Posebej dragocene v portretni vrsti so upodobitve Janeza Vajkarda Valvasorja, Janeza Gregorja Dolničarja, Ane Katarine pl. Schellenburg, Anastazija Grüna, številnih cerkvenih dostojanstvenikov in posvetnih imenitnikov, pripadnikov različnih plemiških družin, članov vladarskih hiš, umetnikov, znanstvenikov in podobno.

Iz mlajšega obdobja izhajajo družinski albumi s pravo množico miniaturnih portretov, izdelanih že v fotografski tehniki.


Topografska zbirka


Preberi več ...

Obsega stare vedutne upodobitve mest in naselij, pa tudi posameznih arhitekturnih objektov, urbanih aglomeracij in krajinskih izsekov z ozemlja današnje Slovenije oziroma širšega etničnega prostora. Poleg bogastva likovnih vrednot so v teh bolj ali manj realističnih slikovnih zapisih zajete predvsem neizčrpne informacije, dragocene za različne stroke, zlasti za zgodovinske in konservatorske pri rekonstrukcijah starih mestnih podob.

Grafični kabinet je oddelek, ki hrani večino vseh vedut slovenskih krajev, ob pomoči katerih je mogoče predstaviti razvoj urbanizma in arhitekture našega ozemlja. V njegovi posesti so tako domala vsa dela najzgodnjejših avtorjev (Giovanni Pieroni, Matthäus Merian, Johannes Clobuccarich, Ygidius van der Heyden in drugi). Poleg teh zbujajo posebno pozornost nekateri vedutni cikli, ki predstavljajo cele nize krajevnih upodobitev z ozemlja nekdanje Avstrije, kamor je nekoč sodilo tudi slovensko ozemlje. To so tako imenovane suite z dolgimi nemškimi naslovi, krajše imenovane po založnikih: Kunikejeva, Lamplova, Ederjeva, Kaiserjeva, Stöcklova in druge. Ena najzgodnjejših vedutnih serij na ozemlju Kranjske je Valvasorjev album Topographia Ducatus Carnioliae moderna,1679, z letnico 1681 pa je datirano podobno Vischerjevo delo Topographia Ducatus Stiriae, ki z grafičnim dletom izrisuje podobo Štajerske.

Avtorji poznejših, zlasti iz 19. stoletja izhajajočih serij, so Joseph Wagner, Alois Schaffenrath, Ladislav Benesch; nekaj dragocenih serij iz sredine 19. stoletja ilustrira potek in postaje takrat zgrajene Južne železnice. Med samostojnimi listi pa si zaslužijo posebno omembo vedute Franza Kuza zum Thurn und Goldenstein, listi Zieglerja in Janše, vrezani po Runkovih in Postlovih skicah, Johanna Fischbacha, Franza Josefa Sandmanna in drugo.

Vedutno zbirko spremlja fond starih topografskih razglenic in fotografij iz druge polovice 19. stoletja.


Zbirka nabožne grafike


Preberi več ...

Večina zbirke, ki šteje blizu šest tisoč enot, so božjepotne podobice, "zapuščina" (Federalni zbirni center) enega najpomembnejših zasebnih zbiralcev devocionalne grafike, Pavla Wintra iz Ljubljane. Sodi med največje in najpopolnejše v Sloveniji, saj obsega tiskane in risane primerke (papir, svila, pergament) z večine naših nekdanjih romarskih lokacij.

Grafični odtisi so bodisi anonimni bodisi izdelki vodilnih srednjeevropskih bakrorezcev tovrstne grafike iz obdobja baroka in 19. stoletja. Med njimi je nekaj vidnih imen, kot so Josef Sebastian in Johann Baptist Klauber, Johann Michael in Veit Kauperz, Jeremias Gottlob Rugendas, Marcus Weinmann, Christoph Dietell in drugi, vsi vrezovalci nabožne grafike, delujoči v pomembnejših grafičnih središčih takratne Evrope (Augsburg, Nürnberg, Dunaj, Gradec, Praga ?). Zbirka je prava panorama romarskih krajev oziroma čaščenih objektov s slovenskega ozemlja. Urejena je po dvojnem načelu: topografsko (po krajih oziroma dekanijah) in ikonografsko (po čaščenih svetnikih).

Posebno mesto med nabožnimi tiski zavzemajo teološke teze, izdane večinoma v jezuitskih kolegijih in odtisnjena v velikihih formatih na papir in svilo.


Zbirka starih diplom


Preberi več ...

Zbirko sestavljajo večinoma v bakrorezni in litografski tehniki odtisnjeni in bogato dekorirani listi iz 18. in 19. stoletja. To so diplome različnih tipov (plemiške, članske in društvene, doktorske, akademske, bratovščinske, častno meščanstvo, obrtniška spričevala, priznanja na svetovnih razstavah in podobno.). Podeljevali so jih cesarji, cesarsko kraljeve družbe in društva, akademije, univerze, komorne pisarne, občinski in mestni odbori, sveti in skupščine, komorne pisarne, matice, prostozidarske lože, meniški redovi, škofje, obrtniški cehi in drugi.


Umetniška risba in grafika


Preberi več ...

Je najobsežnejša in zajema dela domačih in tujih umetnikov, umetniških šol, regionalnih skupin in drugo. Med njimi je nekaj zvenečih imen: Giovanni Batista Piranesi, Stefano della Bella, Hendrick Goltzius, predstavniki skupine "nemških malih mojstrov" (Virgil Solis, Hans Brosamer, Heinrich Aldegrever), Jacques Callot, prevodna grafika po Petru Paulu Rubensu, Annibalu Carracciju in drugih, med domačimi pa Layerjeva zapuščina, skice nekaterih baročnih mojstrov, risbe Antona Karingerja, Marka Pernharta, Ladislava Benescha, Lovra Janše itd.

Časovni okvir tujega gradiva se razteza od prve polovice 16. do začetkov 20. stoletja, v vsebinskem pogledu pa se v zbirki zvrstijo večinoma vse ikonografske teme: religiozna motivika, krajinarstvo, figuralika, žanrski prizori, dekorativna risba in grafika, zgodovinska slika, živalski motivi, pa tudi šolske anatomske skice po ateljejskih modelih. Nadalje se zbirka deli še po regionalnem načelu na italijansko, francosko, nemško, angleško in nizozemsko (flamsko in holandsko) grafiko.

Fond domače grafike in risbe (Sovenica) sestavljajo večinoma nekoliko mlajša dela, saj segajo s svojimi najzgodnjejšimi primerki nazaj do 18. stoletja. To so bolj ali manj obsežni grafični in risarski opusi nekaterih naših likovnih umetnikov, med katerimi si zasluži posebno omembo obsežna zapuščina članov družine Šubic, ki šteje več kot 1200 risb.


Zbirka starih fotografij


Preberi več ...

Zbirka obsega eksponate iz najzgodnješega obdobja, to je iz časa izuma fotografskih postopkov, pa do druge svetovne vojne. Najdragocenejša v tej vrsti je gotovo zapuščina duhovnika in fotografa Janeza Puharja; v njej so ohranjeni njegovi prvi eksperimenti svetlobnega zapisa na steklenih ploščah (hyalotipija oziroma svetlopis). Nadaljnje zaokrožene skupine predstavlja obsežno dokumentarno gradivo s soške fronte, iz Ljubljane ob potresu leta 1895 in po njem, obsežna je zbirka pokrajinskih oziroma vedutnih fotografij, portretov, zbranih v družinskih albumih in drugo.

Tako kakor zbirko vedut je mogoče tudi fotografsko zbirko presojati po dveh merilih. Prvo merilo je umetniško, saj je stara fotografija objekt nespornih estetskih kvalitet, drugo pa dokumentarno: fotografija najbolj zvesto zapisuje dogodke in stanja, portretira osebe in pokrajino, dokumentira spremembe v času, in tako iz drobcev sestavlja likovno kroniko zgodovinskih podatkov.