V SPOMIN PROF. MIRKU KAMBIČU

Ljubljana, 13. februarja 2017
 
Prof. Mirko Kambič in njegovo sodelovanje z Narodnim muzejem Slovenije 
 
V Narodnem muzeju Slovenije je za profesorjem Kambičem ostala žlahtna sled: materialna, ki je zaznamovala muzejski fotografski fond, in duhovna – blagodejni fluid, ki ga je izžarevala njegova osebnost; notranji mir in harmonijo je namreč ugledni strokovnjak vzpostavljal ne le v sebi, ampak tudi v svoji okolici, med nami. 
 
V muzej je bil vpet z različnimi vlogami: kot raziskovalec, kot ugleden konzultant, kot visok vzor – na eni strani strokovni, na drugi človeški; zdaj kot ambasador fotografije, ki je to dolgo zapostavljeno zvrst postavil na strokovne temelje in jo obravnaval kot umetnostnozgodovinsko disciplino, zdaj kot človek, ki je virtuozno izklesal tudi svoj lastni lik. 
 
V 70. letih prejšnjega stoletja je vstopil v Narodni muzej kot spoštovanje zbujajoči poznavalec zgodovine fotografije in se vanj vedno znova vračal kot izkušen sistematik v strokovnem obvladovanju in klasificiranju fotografskega gradiva – obsežnega, a tedaj precej podcenjenega področja kulturne in umetnostne zgodovine. Fotografska zbirka je bila takrat nekoliko odrinjena, deležna manjše pozornosti kakor druge muzejske zvrsti. A prof. Kambič je to nestrokovno gledanje temeljito spremenil. Tematsko raznoliko gradivo je premotril s poznavalskim očesom in v njem razpoznal eksponate, ki so poleg situl, plemiških nagrobnikov ali grafičnih vedut prav tako dragoceni gradniki kompleksne zgodovine slovenstva. A ne le kot žanr dokumentarne vrednosti – fotografijo je povzdignil na ustrezno mesto tudi kot umetniški medij. Grafični depo Narodnega muzeja mu je razkril plejado ustvarjalcev, ključnih zlasti za uvodno, manj raziskano in z gradivom slabše zastopano obdobje slovenske fotografije. 
 
V fotografski zbirki »starih mojstrov« ga je najbolj pritegnil Janez Puhar – naš prvi fotograf in fotografski izumitelj, eksperimentator, ki je s svojimi iznajdbami presegel lokalne okvire in se uvrstil med pionirje svetovne fotografije. Prof. Kambič ga je že zgodaj zajel v zorno polje svojih raziskav in ga leta 1974 predstavil javnosti s spominsko razstavo v Gorenjskem muzeju v Kranju (Galerija Prešernova hiša). Puhar je bil najmočnejša vez med raziskovalcem in Narodnim muzejem. Prav zbirka njegovih »steklenih biserov« – številčno sicer skromna, po pomenu pa neprecenljiva – ga je trajno priklenila na osrednji slovenski muzej. Zdi se, da sta si Janez Puhar in Mirko Kambič v marsičem celo sorodna: oba (vsaj sprva) duhovnika, oba klasično izobražena, oba navdušena fotografa, v življenju skromna in plemenita, v stroki pa zahtevna in temeljita ustvarjalca in raziskovalca. Oba trdó življenjsko preizkušana, hkrati pa obdarjena s posebnim notranjim ognjem, ki je kakor sinonim za njuni osebnosti in njuno delovno področje. Svetlobo sta vnašala v temo – dobesedno s fotografskimi postopki in metaforično kot lika, ki sta s svojim svetlim značajem bogatila svet.
 
Draží Narodnega muzeja pa prof. Kambič ni zaznaval le zaradi posameznih fotografskih »ikon« iz tamkajšnjih depojev. Zanimala ga je celota – strnjeno zaporedje dogajanja na slovenskem fotografskem prizorišču, kar je bilo mogoče ilustrirati z bogastvom muzejskega gradiva. V sedemdesetih letih si je že izoblikoval povsem jasen pregled nad celotnim »arhaičnim« obdobjem fotografije na domačih tleh, kar dokazuje njegova magistrska naloga Oris razvoja fotografije kot vizualnega medija na Slovenskem v 19. stoletju v okviru svetovnega razvoja fotografije (1974). Istega leta kakor lik Janeza Puharja je torej predstavil obsežno znanstveno delo, v katerem je sintetiziral svoje temeljito analitično znanje o starejši fotografiji na Slovenskem in ga podal v strnjenem loku od prvih začetkov do konca 19. stoletja. Brez Narodnega muzeja – takrat osrednje fotografske zbirke in dragocene zakladnice naših starejših ustvarjalcev – bi bilo to delo precej okrnjeno. Čeprav je znanje in podatke črpal iz številnih muzejskih in arhivskih fondov doma in na tujem, pa se je s številnimi ključnimi avtorji in eksponati srečal prav v Narodnem muzeju. 
 
Dve leti po končanem magistrskem študiju je fotografsko dejavnost od začetkov do konca prve svetovne vojne razgrnil še na razstavi Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918 v takrat še mladem Kabinetu slovenske fotografije v Kranju (1976/1977). 
 
V zgodnjih osemdesetih je Narodni muzej profesorja Kambiča pritegnil k raziskovalnemu projektu z naslovom Raziskave uporabne umetnosti. Uporabna umetnost in njej sorodni pojavi v obrtni in industrializirani proizvodnji na Slovenskem. Njegova individualna tema Zgodovina fotografije na Slovenskem je dopolnjevala program skupinske naloge do leta 1990. Projekt je potekal pod okriljem tedanje Raziskovalne skupnosti Slovenije (Posebna raziskovalna skupnost za družbene dejavnosti; PORS 10). Eden od sadov njegovega dela v tem sklopu je bilo sodelovanje pri razstavi Secesija na Slovenskem: uporabna umetnost, umetna obrt in njej sorodni pojavi v obrtni in industrijski proizvodnji (Narodni muzej, 1984, razstavišče Arkade) in strokovno besedilo v spremnem katalogu. 
 
Izsledke raziskav, ki jih je v 80. letih izvajal v okviru raziskovalnega programa Narodnega muzeja in s podporo Raziskovalne skupnosti Slovenije, je prof. Kambič objavljal tudi v drugem strokovnem tisku. To so bile periodične publikacije kot denimo Glasnik slovenske matice, Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino, Slovenska kronika, Fotoantika, Zbornik za umetnostno zgodovino … pa tudi članki v poljudnem in dnevnoinformativnem tisku. Kar mu je tedanja komunistična oblast onemogočila objaviti v celoti, je nizal po drobcih: podobo zgodnjega obdobja fotografije na Slovenskem je z razpršenimi članki počasi sestavljal kot kolaž. Predstavljal je portrete posameznih fotografov starejše generacije – Ernesta Pogorelca, Augusta Bertholda, Josipa Pelikana, Jakoba Čeriča, Franca in Staneta Aparnika, Niceforja Stepančiča … in drugih bodisi osrednjih bodisi lokalno pomembnih fotografov. Odstiral je vsebino starih fotografskih albumov, z najstarejšimi posnetki ilustriral nekdanji videz določenih topografskih predelov domače dežele (Ljubljane, Bleda, Slovenske Bistrice, Ribnice, Štajerske, Bele krajine ...) in njihovo etnološko specifiko. Leta 1989 je v Zborniku za umetnostno zgodovino nakazal skico za Slovenski fotoimpresionizem, kar je bil temelj za njegovo poznejšo, razširjeno in poglobljeno predstavitev iste teme v okviru dve desetletji mlajše razstave Slovenski impresionisti in njihov čas v Narodni galeriji. Njegova študija (Dinamični prepleti fotografije in slikarstva v obdobju od 1890 do 1920) v razstavnem katalogu je podčrtala specifični vidik povezav med obema likovnima zvrstema v letih impresionistične ustvarjalnosti na Slovenskem. 
 
Kulminacija njegovega raziskovalnega dela v tem desetletju, ki ga je zaznamovalo tudi projektno sodelovanje z Narodnim muzejem Slovenije, pa je bila velika soavtorska razstava 150 let fotografije na Slovenskem (1989, I. del, 1939–1919) in spremljajoči razstavni katalog, ki je še danes temeljno delo za zgodovino naše (starejše) fotografije. Obilje dragocenega gradiva za študijske priprave in za predstavitev v razstavišču Mestne galerije v Ljubljani mu je ponudila prav zbirka Narodnega muzeja Slovenije.
 
Prof. Kambič je v vseh pogledih dvignil odnos do fotografske dediščine na višjo raven. Njegovo znanje in pristop k celostni obravnavi fotografije sta bili pomembni vodili tudi nam, muzealcem, pri vzpostavitvi kriterijev za ureditev, ovrednotenje in preučevanje fotografskega gradiva. Sistematiko, ki jo je vnašal v stroko, smo kakor mrežo razpeli preko muzejskih zbirk. Depojske police so zadihale v večji urejenosti, oblikovala so se načela strokovnega (avtorskega, tematskega in kronološkega) klasificiranja gradiva. Razširil nam je pogled na zgodovino umetnosti, v katero je vključil tudi polje fotografije. Tako smo se začeli jasneje zavedati njene vloge, cene in pričevalnosti pa tudi povezanosti z drugimi umetnostnimi zvrstmi. V tem ozračju so se začeli tudi v drugih muzejih in galerijah oblikovati fotografske zbirke, samostojni oddelki in kabineti. Odprle so se nove možnosti formiranja kustodiatov za to specifično področje. 
 
Poleg raziskovalnih in teoretskih vprašanj o fotografski dediščini si je prof. Kambič zastavljal tudi muzealska in konservatorska vprašanja o njenem varstvu. Z njim smo se spraševali tudi muzealci: kako fotografijo ustrezno in varno hraniti in ohranjati, kako ji podaljševati življenje, upočasniti njeno staranje. Pritegovali smo ga k sprejemanju pomembnih odločitev; razmislek o načinu hranjenja, o naravoslovnih raziskavah in restavratorskih posegih brez njega skoraj ni bil mogoč. Kot starosta in prvi strokovnjak za zgodovino fotografije je bil verodostojen in cenjen konzultant, ki je svaril zlasti pred prehitrimi, subjektivnimi in nepreverjenimi sklepi in odločitvami.
 
V sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije (in nekaterimi drugimi inštitucijami) je prof. Kambič sodeloval tudi pri snemanju nekaterih poljudnoznanstvenih, dokumentarnih in delno igranih filmov o zgodovini fotografije na Slovenskem. Med njimi je dosegla najširšo odmevnost filmska pripoved o liku in delu fotografa Puharja (Izgubljena formula Janeza Puharja, RTV Slovenija, Casablanca, 2000).
 
O tem, kako zelo se je zavedal pomena fotografije kot likovne zvrsti, priča denimo obuditev latentne, v slovenskem prostoru že od dr. Frančiška Lampeta (duhovnika, filozofa, pisca in publicista pa tudi fotografa) prisotne zamisli o formiranju muzeja fotografije; prof. Kambič je svoje videnje slovenskega fotografskega muzeja objavil leta 1986. Niti Lampetova pobuda izpred dobrih 120 let niti Kambičevi ponovni predlogi za centralno zbirko fotografij za zdaj še niso obrodili sadov, saj sta oba vizionarja seme sejala v še povsem neogreto zemljo. V aktualnem obdobju pa se je prof. Kambič zavzemal za tehnične in varnostne izboljšave v Narodnem muzeju Slovenije; bil je pobudnik prijaznega muzeja, dostopnejšega vsem plastem občinstva, tudi ranljivim skupinam. 
 
Med njegove velike korake k napredku in izpopolnjevanju mlade fotografske stroke sodijo tudi prizadevanja za ustanovitev in postopno dograjevanje slovenskega fotografskega (biografskega) leksikona. Kljub temu, da Slovenci tovrstnega leksikona še vedno nimamo, pa je že prispeval vrsto gesel in jih postopno objavljal v strokovnem tisku. S pripravo leksikalnih biografij domačih fotografov je opravil izjemno dragoceno delo, saj je izhajal ad fontes, iz fragmentarnih arhivskih zapisov in jih kot mozaik sestavljal v širšo celoto. Marsikateri likovni ali pisni podatek je našel tudi v Narodnem muzeju. 
 
Neprecenljiv pomen prof. Kambiča – povezan tudi z Narodnim muzejem Slovenije – je torej v tem, da je fotografijo obravnaval kot umetnostnozgodovinsko disciplino in jo postavil na mesto, enakovredno vsem drugim likovnim zvrstem. Izoblikoval je izhodišča in kriterije za njeno sistemizacijo in periodizacijo ter prijeme za njeno vsestransko strokovno obravnavo. V tem je opravil pionirsko delo. V Narodnem muzeju Slovenije pa se ga bomo spominjali tudi po njegovih drugih kvalitetah: po dobrotljivosti in milini, iskrivosti in duhovitosti. V spominu nam bo odzvanjal glas sijajnega govorca, ki s svojo tekočo, toplo in tehtno besedo navdušuje in s svojim žarom navdihuje poslušalstvo. Prof. Kambič je združeval mladostno živahnost in hudomušnost z zrelo modrostjo in sposobnostjo mirnega, treznega premisleka. Bil je humanist, človekoljub in domoljub, neuklonljiv v svoji pokončni in dostojanstveni drži. Húdo je presegal z dobrim, temo s svetlobo. Našel je pravo pot skozi svoje stoletje, kakor je sam imenoval svoje življenje. Spoznal je vse nianse tega sveta, dobre in zle, a znal vse razumeti in v vsem videti le dobro in lepo. Zato, ker je gledal s srcem. 
 
Blaženka First
 

Govor na žalni seji za prof. Mirkom Kambičem v Narodni galeriji v Ljubljani; ponedeljek, 6. februarja 2017.
 
Na fotografiji: Prof. Mirko Kambič na razstavi Puharjeva šifra v Narodnem muzeju Slovenije, 2014. Foto: Blaženka First.